VDSS sodba in sklep Pdp 1329/2006

Jedro

Tožena stranka se je že na dan, ko je tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, seznanila z odpovednim razlogom. Zaradi tega bi morala pogodbo o zaposlitvi odpovedati v nadaljnjih tridesetih dneh, da bi ravnala zakonito.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev v II/1. točki izreka d e l n o s p r e m e n i (1., 2. in 5. odstavek zavrnilnega dela sodbe), v III. točki izreka pa s p r e m e n i tako, da se spremenjeni del na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 18.3.2005 dalje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati vse prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 18.3.2005 dalje in ji izplačati vse neizplačane plače, ki bi jih tožeča stranka prejemala, če bi delala na delovnem mestu, določenem po pogodbi o zaposlitvi z dne8.7.2004, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospetja vsakega mesečnega zneska do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna za 30 ur nadurnega dela za avgust leta 2004 po odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska 317,12 EUR, izplačati tožeči stranki ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo; kar je tožeča stranka iz naslova plačila nadur zahtevala več in drugače, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.900,30 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonski zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti glede odločitve o plačilu odškodnine za neizkoriščen letni dopust, sorazmernega dela regresa za letni dopust in nadurnega dela.

Obrazložitev

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki izplačati od zneska 29.875,40 SIT zakonske zamudne obresti za čas od 2.7.2005 do 14.9.2005 (I. točka izreka). V nadaljevanju (II. točka izreka) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji od 18.3.2005 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izplačati vse neizplačane plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delala na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 8.7.2004, skupaj z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dospetja vsakega mesečnega zneska do plačila. Prav tako je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v znesku 467.726,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2005 do plačila; zahtevek za plačilo sorazmernega deleža regresa za letni dopust v višini 43.836,00 SIT v primeru, da je tožena stranka delavcem izplačala najvišji regres oz. 31.260,00 SIT, če jim je izplačala minimalni regres; ter zahtevek za plačilo 30 ur nadurnega dela za avgust in september 2004 v znesku 84.450,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2004 do plačila. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 8.7.2004, neveljavna. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del II/1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz njene obrazložitve izhaja, da je tožena stranka ob odprtju trgovine zaposlila pet delavk za določen čas in tožečo stranko za nedoločen čas. Pri oceni, ali je tožena stranka glede pravic delavcev ravnala zakonito, je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka s sklepanjem navedenih pogodb o zaposlitvi za določen čas ta inštitut zlorabila. Trgovina je začela obratovati oktobra 2004, zato se zastavlja vprašanje, kako je lahko tožena stranka že po dveh mesecih ugotovila, da trgovina posluje z izgubo. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih dejstev je ocenilo, da je bil podan resen in utemeljen odpovedni razlog. Tožeča stranka bi lahko opravljala tako delo R.C. kot K.T., a ji tožena stranka tega dela ni ponudila. V zvezi z delom K.T. sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali gre dejansko za opravljanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, ali pa gre le za zlorabo tega inšituta. Poleg tega se za delovno mesto točaja II ne zahteva gostinska šola in tudi T. te šole nima, saj je po izobrazbi trgovka. Tožeča stranka je več let delala v gostinstvu in bi to delo lahko opravljala. Priča J.Š. je izpovedala, da R.C. v času, ko je bila tožeča stranka še zaposlena, ni opravljala dela tehnika aranžerja, ampak izključno administrativna dela. Šele potem, ko je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, je C. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas kot tehnik aranžer. Priče Š., D. in O. so potrdile, da je bilo tožeči stranki obljubljeno koriščenje letnega dopusta za leto 2004, ki ga ni izkoristila v prejšnji firmi. Koriščenje tega dopusta ji ni bilo dovoljeno po ustnem naročilu direktorja A.. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ocenilo, izpodbijana sodba pa v tem delu ne vsebuje odločilnih razlogov. Zahtevek za plačilo nadur je nepravilno zavrnjen. Priča Š. in tožeča stranka sta izpovedali, da so delali nadure. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z delavkami v trgovini na podlagi 11. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR, sploh pa tožeča stranka nima pravnega interesa, da bi sodišče prve stopnje odločalo o njihovi (ne)zakonitosti. Poslovni razlog je izkazan in utemeljen. Delovni mesti R.C. in K.T. za tožečo stranko nista ustrezna zaposlitev, sploh pa ta zanju nima ustrezne izobrazbe. Denarni zahtevki so v celoti neutemeljeni. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločitev, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

Pritožba neutemeljeno očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijani del sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo vse razloge, na katere je oprlo svojo odločitev, zato je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve.

Tožeči stranki, ki je bila zaposlena na delovnem mestu vodje obrata, je bila dne 15.2.2005 pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je direktor tožene stranke dne 3.1.2005 sprejel sklep, da se s 31.1.2005 delovno mesto tožeče stranke ukine. Obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je prav tako datirano s 3.1.2005. V skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Kdaj se delodajalec seznani z razlogom za odpoved je dejansko vprašanje, ki se presoja glede na vsakokratne okoliščine posameznega primera. V obravnavani zadevi iz obvestila o nameravani odpovedi izhaja, da tožeči stranki zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov ni več mogoče zagotavljati dela za polni delovni čas (njeno delovno mesto ni potrebno za nemoteno poslovanje družbe), zato bo tožena stranka to delovno mesto s 31.1.2005 ukinila. Nadalje je iz obvestila tudi razvidno, da je tožena stranka preverila, ali obstaja možnost za zaposlitev tožeče stranke na drugem ustreznem delovnem mestu, vendar je ugotovila, da s takšnim delovnim mestom ne razpolaga. Iz vsebine obvestila o nameravani odpovedi tako izhaja, da je bila tožena stranka že dne 3.1.2005 seznanjena z razlogom za redno odpoved iz poslovnega razloga, saj je že citiranega dne vedela, da bo delo tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve njenega delovnega mesta postalo nepotrebno, pri čemer tožeči stranki druge ustrezne zaposlitve ne bo mogoče ponuditi. Dejanski stan za začetek teka subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR je bil tako v celoti izpolnjen dne 3.1.2005. Pritožbeno sodišče zato v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedana pravilno in zakonito. Tožena stranka je namreč s tem, ko je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi šele dne 15.2.2005, zamudila prekluzivni 30–dnevni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR, v posledici česar je predmetna odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo (II/1. točka izreka) v delu, ki se nanaša na uveljavljanje pravnega varstva v zvezo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala poziv nazaj na delo ter od 18.3.2005 dalje priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključujoč izplačilo neizplačanih plač ter plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremenilo in reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku ugodilo že zaradi zamude prekluzivnega roka za podajo odpovedi, se ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP mora namreč v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločbe.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpovedbe prič Š., D. in O., češ da je bilo tožeči stranki obljubljeno koriščenje letnega dopusta za leto 2004, ki ga ni izkoristila v prejšnji firmi, pri čemer ji koriščenje tega dopusta po zatrjevanju pritožbe ni bilo dovoljeno po ustnem naročilu direktorja A.. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, ki je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2004 in sorazmerni del dopusta za leto 2005. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da je pri pristojni osebi tožene stranke zaprosila za koriščenje dopusta, pa ji ga ta iz neopravičenih razlogov ni odobrila, kar je ena od zahtevanih predpostavk za uspešno uveljavljanje odškodninske odgovornosti nasproti delodajalcu. Pritožba prav tako neutemeljeno zatrjuje, da tožeči stranki koriščenje dopusta ni bilo dovoljeno po ustnem naročilu direktorja A., saj slednjega tožeča stranka ni dokazala. Zaslišanje takratnega direktorja J.A. je tožena stranka sicer predlagala, vendar je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 5.10.2005 navedla, da ne ve, kaj bi ta priča lahko povedala. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnilo, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust.

Prav tako pa je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjsko zavrnitev zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2005, saj je bil le-ta tožeči stranki tekom postopka izplačan, zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki materialnopravno pravilno prisodilo le še zakonske zamudne obresti od tako plačanega zneska (I. točka izreka). Sicer pa se do zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka pritožba v svojih navedbah sploh ne opredeljuje.

Pritožba utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo nadur zavrnilo napačno. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo za 30 nadur v mesecu avgustu in septembru 2004. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila dokazil o nadurnem delu v mesecu septembru 2004, zato za ta mesec neupravičeno uveljavlja plačilo nadur. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da iz listin A8, A9 in A10 sicer izhaja, da je v avgustu 2004 tožeča stranka imela 30 ur presežka, vendar pa do njihovega plačila po oceni sodišča prve stopnje ni upravičena, saj iz dokaznega postopka izhaja, da nadurno delo tožeči stranki ni bilo odrejeno. V 2. odstavku 143. člena ZDR je resda določeno, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki in sicer praviloma pred začetkom dela. Vendar pa slednje ne more iti v škodo delavca tako, da ta zgolj zaradi pomanjkanja pisne odobritve ni upravičen do plačila opravljenega nadurnega dela, če le-tega dokaže. Iz citiranih listin (A8 - evidenca prihoda in odhoda za avgust 2004; A9 – ure zaposlenih za maj, junij, julij in avgust; A10 – predlog za izplačilo dodatnih ur v avgustu 2004, iz katerega izhaja, da se glede tožeče stranke predlaga izplačilo 30 dodatnih ur) dejansko izhaja, da je tožeča stranka v avgustu 2004 opravila 30 nadur, pri čemer tega dejstva zatrjevanje tožene stranke, češ da nadurnega dela ni odredila, ampak je obstajala zgolj potreba po delu, ne more spremeniti v ničemer. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. in 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo (II/1. točka izreka) v delu, ki se nanaša na plačilo nadur, spremenilo tako, da je upoštevaje zatrjevano bruto urno postavko (1.948,86 SIT oziroma 8,13 EUR), katero je tožeča stranka izkazala s predloženo plačilno listo, ter 30 % dodatek za delo preko polnega delovnega časa (5. alinea 5. odstavka 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti; SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) slednji prisodilo znesek z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji ga tožena stranka dolguje potem, ko bo od 317,12 EUR bruto plačila nadur odvedla davke in prispevke. V presežku (tožeča stranka je vtoževala izplačilo previsokega zneska, ki je bil poleg tega tudi opredeljen v bruto in ne v neto višini) pa je bilo potrebno tožbeni zahtevek iz naslova plačila nadur zavrniti.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe delno spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških prvostopenjskega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je s pretežnim delom tožbenega zahtevka uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi določil Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003) je tožeča stranka upravičena do povrnitve 600 odvetniških točk za sestavo tožbe, 600 odvetniških točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 15.6.2005, 150 odvetniških točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 12.10.2005, 150 odvetniških točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 17.6.2005 in 50 odvetniških točk urnine, 600 odvetniških točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 5.10.2005 in 50 odvetniških točk urnine, po 300 odvetniških točk za vsakokratno zastopanje na narokih za glavno obravnavo dne 17.2.2006, 12.4.2006 in 12.7.2006 ter skupno 350 odvetniških točk urnine, in do 20 % DDV. Ostali priglašeni stroški so bili za pravdo nepotrebni in jih tožeči stranki ni mogoče priznati. Glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR je tožena stranka tako dolžna povrniti tožeči stranki 1.900,30 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločilo tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni ugotovilo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odstavek 155. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo na podlagi 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker v obravnavani zadevi ni podan noben od primerov iz 1. odstavka 32. člena ZDSS-1, je pritožbeno sodišče odločilo, da glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust in sorazmernega dela regresa za letni dopust ter glede ugoditve tožbenemu zahtevku za plačilo nadurnega dela, revizije ne dopusti.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 661/2011
• VDSS sodba Pdp 1209/2011
• VDSS sodba Pdp 170/2007